Kaj je cinkanje ?

Začetki cinkanja

Začetki vročega cinkanja segajo v 16. in 17. stoletje, ko se prvič zasledi trgovanje s cinkom v Kitajski in Severni Indiji. Takrat se začne uporabljati tudi izraz “korozija”.

Leta 1742 Francoz Malouin iznajde postopek, pri katerem železo namoči v razstaljen cink in ga tako zaščiti pred korozijo. Postopek vročega cinkanja je leta 1837 patentiral Sorel, po letu 1840 pa začnejo rasti prve pocinkovalnice v Franciji, Angliji in Nemčiji.

Leta 1894 prenese industrialec Adolf Westen postopek cinkanja v Celje in začne cinkati posodo. Tradicijo vročega potopnega cinkanja tako še danes uspešno ohranjamo v Celju.

Cinkanje kot protikorozijska zaščita

Cinkanje je ena izmed najučinkovitejših, najbolj okolju prijaznih in dolgoročno učinkovitih zaščit pred fizikalno-kemijsko reakcijo med materialom in njegovim okoljem. Temu pojavu pravimo rja oziroma korozija.

Kovine na splošno v naravi težijo k bolj stabilnim oblikam, ki za večino predstavljajo njihove okside, sulfide in podobne spojine. Ta težnja pa predstavlja gonilno silo korozije; kovina prehaja v vedno bolj stabilno obliko, pri čemer se sama raztaplja oziroma korodira. Pri železu temu pojavu pravimo rja.

Pri cinkanju jekla v vroči talini cinka pride do metalurške vezave cinka in jekla, pri čemer se ustvari zaščitna oksidna plast.

Dolgotrajna odpornost proti koroziji

Velika prednost cinkove prevleke je dolgotrajna odpornost na korozijo. Trajanje takšne prevleke je odvisno od klimatskega tipa, v katerem se nahaja.
Po standardu SIST EN ISO 14713 (antikorozijska zaščita železnih in jeklenih konstrukcij – Cinkove in aluminijeve prevleke) poznamo 6 klimatskih tipov atmosfere. Pri začetni debelini vroče cinkane prevleke 100 µm bo ta na podeželski atmosferi zdržala več kot 100 let (tip C2 :0,1–0,7 µm/leto), v urbanem področju pa več kot 50 let (tip C3: 0,7–2 µm/leto).